Zarota?

Na internetu sem našel članek o ozadju prašičje in ptičje gripe. Gre za bioterorizem, ki ga je podprla Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), zanj pa so poleg WHO in OZN obtoženi akterji iz kemične industrije, Baxter in Novartis, s podporo cele vrste politikov, vključno z Barackom Obamo.
Če si nekoliko spremljal dogajanje predvsem z zadnjo, ptičjo gripo, ko so mediji objavljali nasprotujoče si podatke, potem ti je moralo biti jasno, da je vse skupaj inscenirano s ciljem ustvarjanja psihoze strahu. Pa vendar - povej kaj več o tem članku.
Avstrijsko-irska raziskovalna novinarka Jane Burgermeister, ki piše za revijo Nature, je na 69 straneh obtožnice razkrila, da se pripravlja eden največjih zločinov v zgodovini človeštva. Obtožnica na FBI je vložena proti WHO, Združenim narodom in vrsti visokih ameriških vladnih predstavnikov zaradi poskusa izvedbe masovnega poboja. Gre tudi za poskus uzakonitve nasilnega cepljenja, ki je bilo predvideno v ZDA. Družbi Baxter AG in Avir Green Hills Biotechnology iz Avstrije sta obtoženi proizvodnje kontaminiranega cepiva ptičje gripe. Z umetno povzročeno pandemijo gripe so se nadejali visokih profitov. Novinarka predstavlja dokaze o vključenosti mednarodnih bančnih krogov pod nadzorom ameriške banke zveznih rezerv (FED ), ZN in NATO. Obtožene družbe in ustanove so povezane z visokimi predstavniki ameriške vlade na čelu z Barackom Obamo, najmočnejšimi bančniki Davidom Rotschildom, Davidom Rockefellerjem, Georgom Sorosom, poleg je tudi avstrijski zunanji minister Alois Stoger. Namen genocida je z umetno pripravljenim cepivom ptičje gripe izvršiti masovni poboj Američanov, pri čemer sodelujeta farmacevtski družbi Baxter in Novartis.
Hm. Takšna obtožba je zelo problematična zadeva, saj imajo obtoženi na svoji strani vse instrumente pravosodja in pregona. Treba je imeti res trdne dokaze, da je česa takšnega lotiš...
Novinarka predstavlja dokaze, da je bilo minulo zimo s strani avstrijske podružnice Baxter brez potrebnih strogih varnostnih ukrepov 16 laboratorijem v štirih državah poslanih 72 kg patogenih virusov, ki sodijo med najbolj smrtonosne biološke snovi na Zemlji. Na češkem je bilo cepivo uporabljeno na laboratorijskih živalih, ki so do zadnje poginile. Takšna obravnava cepiva je bila uporabljena kot priložnost za sproščanje, kar bi omogočilo povzročitev pandemije.
Kako pa je s prašičjo gripo?
V zvezi s prašičjo gripo so isti krogi razširili vest, da gre za zelo nevarno gripo, čeprav ni nič nevarnejša od drugih vrst gripe ali prehlada, za alarm pandemije pa je odgovorna izključno WHO. Obenem so vsi primeri umrlih za to gripo nedokumentirani. Strah pred to gripo je uporabljen kot krinka, pod katero bi lahko pričeli z masovnim cepljenjem prebivalstva s cepivom, ki pa je razvito prav zato, da povzroči smrt. V gradivu so dokazi, da je Novartisovo cepivo proti ptičji gripi lani poleti ubilo 21 poljskih brezdomcev - očitno so bili poskusni zajčki. Iz obtožbe je razvidno tudi, da se hkrati odvija tudi priprava taborišč in mest za masovni pokop žrtev. V ozadju je mednarodna kriminalna združba, ki se skriva za ZN in WHO, njen cilj pa je zreducirati svetovno prebivalstvo za 5 milijard v naslednjih desetih letih. Z ustrahovanjem bi prisilili prebivalstvo, da se odreče svojih pravic, nasprotnike in okužene pa bi strpali v koncentracijska taborišča. S takšno redukcijo prebivalstva bi se brez težav dokopali do naravnih virov - vode in nafte. Z izločitvijo demokratičnih institucij ZDA bi lahko državo priključili novi Severno ameriški zvezi, ki bi bila pod popolnim nadzorom kriminalne združbe.
Slišati je prav grozljivo. A kot rečeno, vprašanje je, kakšni so dokazi...
Med dokazi so dokumenti, ki dokazujejo, da je bil virus prašičje gripe H5N1 umetno pripravljen v laboratoriju iz virusa španske gripe, ki je kosila leta 1918. Virus je bil namerno izpuščen v javnost v Mehiki. Obisk predsednika Obame je v povezavi s tem dogodkom. Obstajajo dokazila, da je Novartis uporabil vakcino kot biološko orožje in da je WHO aktivno vključena v ta program z namenom ustvarjanja pandemije. Zanimiva je izjava Dr. Jerry Tennant-a, da je k razmahu španske gripe konec 1918 obilno pripomogla masovna uporaba aspirina, ki niža telesno temperaturo in slabi imunski sistem. Podobno vlogo ima tudi Tamiflu, ki prav tako niža telesno temperaturo. Med dokazi so tudi dokumenti o vpletenosti Bilderbergerjev (sestanek v Atenah 14. do 17. maja 2009) in Iluminatov.
V zvezi z Bilderbergerji nama je jasno, da njihove načrte ubogljivo uresničuje kompleksna piramidna struktura različnih organizacij in društev, ki tudi poskrbijo za čiščenje zaprek. Bati se je, da z obtožbami ne bo mogoče prodreti, saj lahko še tako prepričljive dokaze preprosto razglasijo za ponarejene. Najpomembnejši učinek obtožbe je, da se svetovno javnost obvesti o zločinskih naklepih omenjene združbe in se spregleda njihovo dvolično politiko in zlorabo javnega zaupanja. Tisti, ki bodo poskrbeli za prave učinke, niso uradniki vladnih ustanov, ki imajo zvezane roke, temveč državljani - če se bodo uprli zločinskemu načrtu in cepljenju ter odrekli zaupanje oblastem.
Jane Burgermeister je najbolj zaskrbljena ker navkljub dejstvu, da je bila firma Baxter zasačena s krvavimi rokami, ta kljub temu nemoteno nadaljuje s pošiljkami "zdravila", ki naj bi ga spravilo na trg do julija letos.
Torej velja poskrbeti, da se informacija o zlonamerni okužbi preko cepiva čim hitreje razširi v javnost.

Šur. Preko alternativnih kanalov. Čeprav je bila tožba pripravljena desetega junija letos, ni bilo v medijih o tem zaslediti niti besedice.

Požrtija

Ni dobrega kulturnega dogodka brez požrtije. Tudi tokrat ni bilo izjeme. Na Razborju. V soboto. Po kulturnem programu se zbrana množica ni mogla upreti slastnim dobrotam, ki so čakale na jedce v spodnjih prostorih Doma krajanov. Dogodek brez vstopnine in s takšno pojedino! To si še javne ustanove ne privoščijo pogosto! No, pa smo spet pri hrani. Hrana, ki je nekaterim dana, drugim spet ne. Hrana, ki je v izobilju in katere distribucija ne bo nikoli pravična, da bi imeli vsi dovolj in ravno prav. "Ah, pa saj smo ravno z večerje!", je skoraj zastokal kolega, ko sva kramljala ob veličastni pojedini. A vseeno ni bilo dovolj. Treba je bilo še jesti. Kako težko je takrat nadzirati um, ko se pojavi toliko dobrot naenkrat. Človek kar izgubi občutek skromnosti. Zraven pa se prileže še dobra kapljica ali dve. Tako nedolžno zveni vse skupaj, pa je res? A bi veljalo, če bi rekel: Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si?

Abstrakcija duha in socializacija kamna

Na gradu Sevnica smo nocoj odprli novo razstavo kiparja Slavena Štambuka in slikarke Nene Bedek. Prefinjene oblike sicer "trdega" kamna izražajo kontrastnost in mu dajejo prav posebno mehkobo in estetskost, abstraktne podobe slik pa ustvarijo prostor z zavidljivo odraznostjo in pozitivno energijo. Prostor je bil časoma premajhen za vse obiskovalce, a je izbrana družba doživela pravo (dalmatinsko) vzdušje ob kitari in harmoniki z najbolj zimzelenimi melodijami... Je kamen, abstrakcija in malo glasbene nostalgije pravi recept za socializacijo?

Eppur est rotundus!

Brez tebe črka P gre k vragu svet... je izrazil svoj potlačen gnev znan slovenski pesnik... paradajz pasma politika... In jo prebereš do konca in se ti zavrti od nabasanosti pomenov besed in si rečeš: Ja, res se vrti! Vrti se naš planetek, vrtijo se zvezde, vrtijo se turbine v hidroelektrarni... In se vsake toliko časa ustaviš in si zamisliš: "No, saj tukaj sem že bil". In ugotoviš, da si se vrtel v krogu in da si prišel na točno tisto mesto, kjer si nekoč stal. Kdaj si nazadnje globoko vdihnil, pogledal v zvezde v jasno nočno nebo, da bi začutil okroglino našega vsemirja? Kdaj si ji nazadnje rekel: "Rad te imam, ker si tako okrogla?" Kdaj si nazadnje ugriznil jabolko, zavedajoč se njene okroglosti. In smo spet pri vrtenju. Vrtijo se tudi ideje, katerih rotacija je obratno sorazmerna z razvitostjo okolja, v katerem se pojavijo. In tako namesto vrtiljaka idej (p)ostane preblisk v mikrocefalusu, zakrkne in kmalu postane del preteklosti.

Smučišče na Lisci

Razborski večer / 17. 1. 2009

Rodeo

Welcome back! :)

Danes smo šli na sprehod. Od doma do doma. Od zdajšnjega do prejšnjega. Vez je še kar močna. Proces identifikacije se še ni končal, še vedno sem v fazi tranzicije, t.i. fazi konsolidacije. Privaditi se je treba na nov dom in ga sprejeti za svojega.

No, najprej sva s Tino naredila načrt. Zdelo se je kristalno jasno in dobra rešitev se je našla sama od sebe. Greva mimo blokov na Planinski, Kopitarne in N.h.M. do Trga svobode - Rdeče kapice (ki je na srečo še ni pojedel volk). Takoj po začetku sva srečala znanko v vozičku, ki nama je prihitela naproti. Še prej pa sva morala prečkati Bohorsko ulico. A kje, saj ni prehoda za pešce? Zavestno sva storila prometni prekršek in jo prečkala p.p.P. Skratka, vsi smo stali z vozičkoma na cestišču, ki je po mnenju "stroke" urejeno s pločniki itd., citiram: "Ceste v Šmarju so v večini dvopasovne, imajo pločnike, prehode, prečkanje cest je neizbežno, tudi za otroke, pa saj živimo v mestu.". No, če hočeš kam priti, moraš iti po cestišču. Po cestišču navzgor, po cestišču navzdol, po cestišču na levo, po cestišču na desno, vedno samo po cestišču (beri: T. Šalamun, Poker, 1966). Po izmenjavi nekaj besed s prijazno znanko sva nadaljevala avanturo. Na levi strani se je celo pojavil pločnik! A ker je bilo polno snega ob cesti in tudi na pločniku, se je pojavila dilema. Bi šla z vozičkom po delno zasneženem pločniku ali kar naprej po cestišču. Ati se je odločil za rodeo, mami pa je bila bolj za road drive. Čeprav na vozičku nisva imela zimskih gum (in sva bila spet v prekršku... :) ), sva imela nekaj časa rodeo, nekaj časa pa roadie. Pri izvozu na glavno cesto pod bloki na Planinski pa je bila dilema še težja. Seveda so se ravno v tistem trenutku pojavili avtomobili iz obeh strani. Po kateri strani ceste nadaljevati? Kje prečkati? Spet p.p.P. In sva se odločila, greva po levi. Tako da je avto, ki pride nasproti, pred nama, da ga vsaj vidiva. Mimo Kopitarne in N.h.M.-ja sva le nekako prispela do cilja. Bila sva srečna in vesela, a zavedajoč se tega, da bova morala rodeo ponoviti in priti nazaj domov, z nekoliko grenkim priokusom. Nazaj grede je bilo najbolj zanimivo pri Rondoju v Šmarju. Kako z vozičkom prečkati cesto med Bombijem in Picerijo Rondo? Čez prehod za pešče ni šlo, ker je bil obeh straneh greben spluženega snega s cestišča in voziček ne bi prestal takšnih podvigov. Torej, gremo naravnost čez cesto ob Rondoju. Ati se je moral za nekaj trenutkov igrati policaja prometnika, da je ustavil nekaj avtomobilov, ki so prihajali s Planinske ceste, da sva lahko prečkala. Na srečo so ljudje v avtomobilih večinoma zelo prijazni, ko se sprehajaš ob cesti (ali na njej!), upočasnijo vožnjo, nekateri se celo prijazno nasmehnejo. Najin prvi pravi zimski rodeo sva končala s sprehodom mimo t.i. platoja Šmarje, ki je morda letos še zadnjič spokojno prekrit s tanko snežno odejo, pod katero se nahaja plast utrujene zemlje, ki se je v zadnjem času naužila nebroj zanimivih snovi...

In tako se je končal najin prvi pravi zimski rodeo.

Narava ima svoje zakone

V sredo, 3. decembra 2008, sem na gradu Sevnica prisluhnil g. Dušanu Klenovšku iz Zavoda RS za varstvo narave – OE Novo mesto, ki nam je slikovito predstavil živalski in rastlinski svet, vezan na povodje reke Save in predvidene vplive na naravo po izgradnji spodnjesavskih hidroelektrarn. Za povprečnega poznavalca predstavlja reka Sava z vsemi njenimi pritoki v svoji izvirni obliki presenetljivo bogato biotsko raznovrstnost in pestrost. S spreminjanjem njene podobe se seveda le-ta posledično tudi spreminja.
Veriga izgradnje spodnje savskih elektrarn je nekako na sredi. Vrhovo že dolgo časa obratuje, Boštanj je mlajši, Blanca iz faze gradnje prehaja v obratovanje, Krško se gradi, Brežice in Mokrice sta v fazi načrtovanja. Zato je mogoče videti tako »prvotno« kot »novo« stanje. Kažejo se vplivi (gradenj in obratovanja) in spremembe v živi naravi. Nekatere vrste izginjajo, naseljujejo se nove. Reka Sava v izvirni obliki torej izginja, nastaja sistem zaporednih akumulacij.
Med predavanjem in še posebej med živahno razpravo po njem smo slišali številna vprašanja, na katere nismo dobili odgovorov: Zakaj lahko HE Boštanj obratuje, četudi nima narejene steze za ribe? Kdo bo za to nosil odgovornost? Ali bodo izkušnje in nasvete naravovarstvenikov politika in načrtovalci upoštevali pri načrtovanju naslednjih tovrstnih posegov v okolje? Kakšen bo vpliv izgradenj HE na človeka? Je cena, ki jo plačuje narava (in človek kot njen del), enakovredna pomenu poplavne varnosti, pridobljene elektrike, obnovljenih cest, kanalizacije?

Naturam frenare potes, sed vincere nunquam…

Moč argumentov mora premagati avtoriteto

Pri vsakodnevnih opravilih - tako doma kot v službi - se pogosto sprašujem, ali je človek načelno bitje ali zgolj jadrnica v razburkanem morju, ki se obrača po vetru... Vsak dan se soočamo s situacijami, ki nam spodbudijo kritičnost in razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ni. Mnogi se odkrito pritožujejo, drugi to držijo v sebi. Nekaterim je vseeno, drugim ne. Kako pogosto se tolčemo po glavi in si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj in katero stvar storili drugače.
Pri delovanju mora človek slediti notranji intuiciji, ki krepi ustvarjalnost, ter etičnim načelom, ki ne smejo dopuščati velikemu egu (potlačenemu ali manifestiranemu kot v vsebini znanega reka "L'etat, c'est moi"), da potlači razum in razsodnost do mere, da postanemo nemočne jadrnice...
Ob tem se spominjam misli velikega matematika, filozofa in Nobelovca g. Bertranda Russella, ki jih povzemam v naslednjih besedah:
1. Ne bodi popolnoma prepričan o čemer koli.
2. Ne misli, da se splača napredovati s prikrivanjem dokazov, saj bodo zagotovo prišli na dan.
3. Kadar naletiš na odpor - najsi bo pri tvoji ženi, možu ali otrocih - ga skušaj premagati z argumenti. Zmaga, ki temelji na avtoriteti, je nerealna in navidezna.
4. Ne spoštuj avtoritete drugih, kajti za vsako avtoriteto se najdejo še druge.
5. Nazorov, ki se ti zdijo škodljivi, ne zatiraj s silo - da te ne zatrejo prav ti nazori.
6. Ne boj se čudaških stališč; vsako danes veljavno stališče je bilo nekoč čudaško.
7. Najdi več radosti v razumnem nesoglasju kot v pasivnem soglasju; če namreč ceniš razum, kot je prav, ti več pomeni strinjanje kot pasivno pritrjevanje.
8. Bodi resnicoljuben do konca: resnica nemara ni udobna, vendar jo je še bolj neudobno skrivati.
9. Ne zavidaj sreče tistim, ki živijo v norčevskih nebesih: le norcu se zdi, da je tisto sreča.

Kako lepše bi bilo na svetu, če bi se vsaj približno držali teh globokih besed?

Pogum besede

Danes sem se udeležil izredno poučnega in vsebinsko globokega predavanja oz. predstavitve knjige Pogum besede avtorja Zvoneta Šturblja, ki v njej opisuje življenje in delo jezikovnega očeta našega naroda Primoža Trubarja. Razmišljujoč o naši narodni zavesti in kulturni identiteti - še posebej glede na zelo slabo udeležbo sevničank in sevničanov na predstavitvi knjige - se vedno bolj zavedam, da se premalo zavedamo naših korenin, pomena naše kulturne zgodovine in dediščine, ki nas je kljub viharjem oblikovala kot uspešen narod na poti v razvit svet. Avtor je s kratkimi, a vsebinsko smiselno povezanimi sklopi, izpostavil tiste elemente, ki so za sleherno skupnost ključne za njen dolgoročni obstoj - skupen jezik, oblikovanje kulturne identitete, vztrajnost, boj za obstoj itd.

Na predstavitvi sem dobil tudi knjigo, ki mi jo je avtor tudi podpisal, ob večernem prebiranju pa so se mi najbolj vtisnile misli iz predgovora knjige, ki ga je napisal dr. Marko Dvorak, in sicer: "V prvi vrsti pa se moramo vselej in povsod zavedati pietete, ki smo jo dolžni vsakemu človeškemu delu, ki si je resno in z dobrimi nameni prizadevalo pomagati človeštvu, rešiti kak položaj ali podobno. Ob tem seveda v prvi vrsti odpade vsakršna apriornost. Vzporedno z njo pa tudi nestrpnost. Zavedati se moramo, da je vsako človeško delo, ki se po svojih močeh in z neko ljubeznijo trudi pomagati človeštvu, ga povzdigniti k napredku in mu kakorkoli izboljšati življenje, da je vsako tako delo tisti čudoviti življenjski sok, ki človeštvo ohranja in ga pomlajuje. Zato mora tudi naše delo voditi ljubezen, ne pa sovraštvo. Na fronti človečnosti in v areni kulture smo si vsi zavezniki."

Politična prostitucija

Ko se po napornem delovnem dnevu sprehodim po mestu Sevnica, mi - poleg gradbišč - v oči padejo nasmejani obrazi kandidatk in kandidatov za nadomestne županske volitve. "Voli mene, jaz sem najboljši/-a" bi se slišalo, če bi le imeli plakati zvočnike... Grabežljivost, pohlep, ego-rising ali iskrena dobrota in želja pomagati ljudem? Za kaj se izpostavljajo kandidati? Vzgoja in mediji so nas navadili, da vedno obračamo stvari na negativno. Zato je odgovor večinoma tudi tak. Vsak si misli svoje in ustvari mentalno sliko... Pa je potrebno toliko plakatov (in podrtih dreves...), da postaneš ljubljen in "voljen". A je politična "prostitucija" preko plakatov, letakov res tako močna? A smo ljudje res takšni, da nas prepričajo plakati, koga bomo volili? Kje pa je vsebina in dejanja? Koliko so pomembna? Manj kot plakati, več? Zdaj morajo imeti vsi kandidati svoje gradbeno podjetje, da jim uspe namestiti toliko plakatov na vsakem prostem kotičku... Še posebej na mestih, kjer je treba v prvi vrsti gledati na cesto in poskrbeti za lastno varnost in varnost ostalih udeležencev v prometu, polno stojal in plakatov... Ljudje, človeka je potrebno spoznati in ga ceniti po njegovih dejanjih, argumentih, realiziranih projektih, znanju, odnosih in idejah, odprtosti in duhovnih vrednotah. Izbirajmo med temi vrlinami in ne po tem, kako nekdo izgleda na plakatu. Odločimo se in pojdimo v nedeljo na volitve! Ne pustimo, da bi drugi odločali namesto nas!

Dodana vrednost in ustvarjalnost

Kako pogosto slišimo ta izraz, ki ga - priznajmo si - pogosto povezujemo z DDV... Zame ima dodana vrednost tudi drugačen pomen. V vsaki življenjski situaciji lahko najdemo dodano vrednost, ki nas najprej duhovno razsvetli, za dobra dela pa prejmemo tudi materialno nagrado, če si to iskreno želimo. Če si dva razdelita pomarančo, nikoli ne razmišljata, kako si bosta razdelila olupek, ampak samo sočne krhlje. Opažam, da je razmišljanj o dodani vrednosti premalo, še posebej na delovnih mestih, kjer je glavno gonilo (prepogosto) samo denar in gonja po dobičku... Zakaj sploh dodana vrednost? Zato, da se spreminjamo na bolje in s tem spremenimo tudi koga okoli nas. A ni to naš skupen cilj. Da spreminjamo sebe v pozitivo in s tem tudi našo okolico. Najprej je treba poskrbeti zase (ne v škodo drugih!), da lahko poskrbimo za druge. No ja, zakaj bi pa skrbel za druge, se verjetno vprašaš? Enostavno, ker se vse, kar dobrega storiš tudi za druge, v življenju vrača. In obratno. Moja mama je imela v OŠ sošolko, ki je mojo mamo stalno zajebavala, ker je nosila očala. Zdaj je ta ista sošolka oslepela, mama pa ne potrebuje več očal. Skratka, naravni zakon deluje, ne se norčevati iz njega.
Iskanje dodane vrednosti pa je tesno povezano z ustvarjalnostjo - prepihom idej v možganih, ki jo tako pogosto pogrešam. Ljudje imamo veliko idej, a jih pogosto težko izrazimo. Že Winston Churchill je nekoč dejal, da tvoje znanje ni vredno toliko, kot ga imaš, ampak toliko, kolikor ga znaš izraziti, artikulirati. Znanje je zastonj, nihče ti ga ne more vzeti! Zato se izražaj, razvijaj ideje, delaj dobro sebi in drugim. Ne pozabi na dodano vrednost. Ja, tudi na DDV. :) Srečno! Rok