Požrtija

Ni dobrega kulturnega dogodka brez požrtije. Tudi tokrat ni bilo izjeme. Na Razborju. V soboto. Po kulturnem programu se zbrana množica ni mogla upreti slastnim dobrotam, ki so čakale na jedce v spodnjih prostorih Doma krajanov. Dogodek brez vstopnine in s takšno pojedino! To si še javne ustanove ne privoščijo pogosto! No, pa smo spet pri hrani. Hrana, ki je nekaterim dana, drugim spet ne. Hrana, ki je v izobilju in katere distribucija ne bo nikoli pravična, da bi imeli vsi dovolj in ravno prav. "Ah, pa saj smo ravno z večerje!", je skoraj zastokal kolega, ko sva kramljala ob veličastni pojedini. A vseeno ni bilo dovolj. Treba je bilo še jesti. Kako težko je takrat nadzirati um, ko se pojavi toliko dobrot naenkrat. Človek kar izgubi občutek skromnosti. Zraven pa se prileže še dobra kapljica ali dve. Tako nedolžno zveni vse skupaj, pa je res? A bi veljalo, če bi rekel: Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si?