četrtek, 22. januar 2009
Abstrakcija duha in socializacija kamna
Na gradu Sevnica smo nocoj odprli novo razstavo kiparja Slavena Štambuka in slikarke Nene Bedek. Prefinjene oblike sicer "trdega" kamna izražajo kontrastnost in mu dajejo prav posebno mehkobo in estetskost, abstraktne podobe slik pa ustvarijo prostor z zavidljivo odraznostjo in pozitivno energijo. Prostor je bil časoma premajhen za vse obiskovalce, a je izbrana družba doživela pravo (dalmatinsko) vzdušje ob kitari in harmoniki z najbolj zimzelenimi melodijami... Je kamen, abstrakcija in malo glasbene nostalgije pravi recept za socializacijo?
sreda, 21. januar 2009
Eppur est rotundus!
Brez tebe črka P gre k vragu svet... je izrazil svoj potlačen gnev znan slovenski pesnik... paradajz pasma politika... In jo prebereš do konca in se ti zavrti od nabasanosti pomenov besed in si rečeš: Ja, res se vrti! Vrti se naš planetek, vrtijo se zvezde, vrtijo se turbine v hidroelektrarni... In se vsake toliko časa ustaviš in si zamisliš: "No, saj tukaj sem že bil". In ugotoviš, da si se vrtel v krogu in da si prišel na točno tisto mesto, kjer si nekoč stal. Kdaj si nazadnje globoko vdihnil, pogledal v zvezde v jasno nočno nebo, da bi začutil okroglino našega vsemirja? Kdaj si ji nazadnje rekel: "Rad te imam, ker si tako okrogla?" Kdaj si nazadnje ugriznil jabolko, zavedajoč se njene okroglosti. In smo spet pri vrtenju. Vrtijo se tudi ideje, katerih rotacija je obratno sorazmerna z razvitostjo okolja, v katerem se pojavijo. In tako namesto vrtiljaka idej (p)ostane preblisk v mikrocefalusu, zakrkne in kmalu postane del preteklosti.
nedelja, 18. januar 2009
Rodeo
Welcome back! :)
Danes smo šli na sprehod. Od doma do doma. Od zdajšnjega do prejšnjega. Vez je še kar močna. Proces identifikacije se še ni končal, še vedno sem v fazi tranzicije, t.i. fazi konsolidacije. Privaditi se je treba na nov dom in ga sprejeti za svojega.
No, najprej sva s Tino naredila načrt. Zdelo se je kristalno jasno in dobra rešitev se je našla sama od sebe. Greva mimo blokov na Planinski, Kopitarne in N.h.M. do Trga svobode - Rdeče kapice (ki je na srečo še ni pojedel volk). Takoj po začetku sva srečala znanko v vozičku, ki nama je prihitela naproti. Še prej pa sva morala prečkati Bohorsko ulico. A kje, saj ni prehoda za pešce? Zavestno sva storila prometni prekršek in jo prečkala p.p.P. Skratka, vsi smo stali z vozičkoma na cestišču, ki je po mnenju "stroke" urejeno s pločniki itd., citiram: "Ceste v Šmarju so v večini dvopasovne, imajo pločnike, prehode, prečkanje cest je neizbežno, tudi za otroke, pa saj živimo v mestu.". No, če hočeš kam priti, moraš iti po cestišču. Po cestišču navzgor, po cestišču navzdol, po cestišču na levo, po cestišču na desno, vedno samo po cestišču (beri: T. Šalamun, Poker, 1966). Po izmenjavi nekaj besed s prijazno znanko sva nadaljevala avanturo. Na levi strani se je celo pojavil pločnik! A ker je bilo polno snega ob cesti in tudi na pločniku, se je pojavila dilema. Bi šla z vozičkom po delno zasneženem pločniku ali kar naprej po cestišču. Ati se je odločil za rodeo, mami pa je bila bolj za road drive. Čeprav na vozičku nisva imela zimskih gum (in sva bila spet v prekršku... :) ), sva imela nekaj časa rodeo, nekaj časa pa roadie. Pri izvozu na glavno cesto pod bloki na Planinski pa je bila dilema še težja. Seveda so se ravno v tistem trenutku pojavili avtomobili iz obeh strani. Po kateri strani ceste nadaljevati? Kje prečkati? Spet p.p.P. In sva se odločila, greva po levi. Tako da je avto, ki pride nasproti, pred nama, da ga vsaj vidiva. Mimo Kopitarne in N.h.M.-ja sva le nekako prispela do cilja. Bila sva srečna in vesela, a zavedajoč se tega, da bova morala rodeo ponoviti in priti nazaj domov, z nekoliko grenkim priokusom. Nazaj grede je bilo najbolj zanimivo pri Rondoju v Šmarju. Kako z vozičkom prečkati cesto med Bombijem in Picerijo Rondo? Čez prehod za pešče ni šlo, ker je bil obeh straneh greben spluženega snega s cestišča in voziček ne bi prestal takšnih podvigov. Torej, gremo naravnost čez cesto ob Rondoju. Ati se je moral za nekaj trenutkov igrati policaja prometnika, da je ustavil nekaj avtomobilov, ki so prihajali s Planinske ceste, da sva lahko prečkala. Na srečo so ljudje v avtomobilih večinoma zelo prijazni, ko se sprehajaš ob cesti (ali na njej!), upočasnijo vožnjo, nekateri se celo prijazno nasmehnejo. Najin prvi pravi zimski rodeo sva končala s sprehodom mimo t.i. platoja Šmarje, ki je morda letos še zadnjič spokojno prekrit s tanko snežno odejo, pod katero se nahaja plast utrujene zemlje, ki se je v zadnjem času naužila nebroj zanimivih snovi...
In tako se je končal najin prvi pravi zimski rodeo.
Danes smo šli na sprehod. Od doma do doma. Od zdajšnjega do prejšnjega. Vez je še kar močna. Proces identifikacije se še ni končal, še vedno sem v fazi tranzicije, t.i. fazi konsolidacije. Privaditi se je treba na nov dom in ga sprejeti za svojega.
No, najprej sva s Tino naredila načrt. Zdelo se je kristalno jasno in dobra rešitev se je našla sama od sebe. Greva mimo blokov na Planinski, Kopitarne in N.h.M. do Trga svobode - Rdeče kapice (ki je na srečo še ni pojedel volk). Takoj po začetku sva srečala znanko v vozičku, ki nama je prihitela naproti. Še prej pa sva morala prečkati Bohorsko ulico. A kje, saj ni prehoda za pešce? Zavestno sva storila prometni prekršek in jo prečkala p.p.P. Skratka, vsi smo stali z vozičkoma na cestišču, ki je po mnenju "stroke" urejeno s pločniki itd., citiram: "Ceste v Šmarju so v večini dvopasovne, imajo pločnike, prehode, prečkanje cest je neizbežno, tudi za otroke, pa saj živimo v mestu.". No, če hočeš kam priti, moraš iti po cestišču. Po cestišču navzgor, po cestišču navzdol, po cestišču na levo, po cestišču na desno, vedno samo po cestišču (beri: T. Šalamun, Poker, 1966). Po izmenjavi nekaj besed s prijazno znanko sva nadaljevala avanturo. Na levi strani se je celo pojavil pločnik! A ker je bilo polno snega ob cesti in tudi na pločniku, se je pojavila dilema. Bi šla z vozičkom po delno zasneženem pločniku ali kar naprej po cestišču. Ati se je odločil za rodeo, mami pa je bila bolj za road drive. Čeprav na vozičku nisva imela zimskih gum (in sva bila spet v prekršku... :) ), sva imela nekaj časa rodeo, nekaj časa pa roadie. Pri izvozu na glavno cesto pod bloki na Planinski pa je bila dilema še težja. Seveda so se ravno v tistem trenutku pojavili avtomobili iz obeh strani. Po kateri strani ceste nadaljevati? Kje prečkati? Spet p.p.P. In sva se odločila, greva po levi. Tako da je avto, ki pride nasproti, pred nama, da ga vsaj vidiva. Mimo Kopitarne in N.h.M.-ja sva le nekako prispela do cilja. Bila sva srečna in vesela, a zavedajoč se tega, da bova morala rodeo ponoviti in priti nazaj domov, z nekoliko grenkim priokusom. Nazaj grede je bilo najbolj zanimivo pri Rondoju v Šmarju. Kako z vozičkom prečkati cesto med Bombijem in Picerijo Rondo? Čez prehod za pešče ni šlo, ker je bil obeh straneh greben spluženega snega s cestišča in voziček ne bi prestal takšnih podvigov. Torej, gremo naravnost čez cesto ob Rondoju. Ati se je moral za nekaj trenutkov igrati policaja prometnika, da je ustavil nekaj avtomobilov, ki so prihajali s Planinske ceste, da sva lahko prečkala. Na srečo so ljudje v avtomobilih večinoma zelo prijazni, ko se sprehajaš ob cesti (ali na njej!), upočasnijo vožnjo, nekateri se celo prijazno nasmehnejo. Najin prvi pravi zimski rodeo sva končala s sprehodom mimo t.i. platoja Šmarje, ki je morda letos še zadnjič spokojno prekrit s tanko snežno odejo, pod katero se nahaja plast utrujene zemlje, ki se je v zadnjem času naužila nebroj zanimivih snovi...In tako se je končal najin prvi pravi zimski rodeo.
Naročite se na:
Objave (Atom)
