Danes sem se udeležil izredno poučnega in vsebinsko globokega predavanja oz. predstavitve knjige Pogum besede avtorja Zvoneta Šturblja, ki v njej opisuje življenje in delo jezikovnega očeta našega naroda Primoža Trubarja. Razmišljujoč o naši narodni zavesti in kulturni identiteti - še posebej glede na zelo slabo udeležbo sevničank in sevničanov na predstavitvi knjige - se vedno bolj zavedam, da se premalo zavedamo naših korenin, pomena naše kulturne zgodovine in dediščine, ki nas je kljub viharjem oblikovala kot uspešen narod na poti v razvit svet. Avtor je s kratkimi, a vsebinsko smiselno povezanimi sklopi, izpostavil tiste elemente, ki so za sleherno skupnost ključne za njen dolgoročni obstoj - skupen jezik, oblikovanje kulturne identitete, vztrajnost, boj za obstoj itd.
Na predstavitvi sem dobil tudi knjigo, ki mi jo je avtor tudi podpisal, ob večernem prebiranju pa so se mi najbolj vtisnile misli iz predgovora knjige, ki ga je napisal dr. Marko Dvorak, in sicer: "V prvi vrsti pa se moramo vselej in povsod zavedati pietete, ki smo jo dolžni vsakemu človeškemu delu, ki si je resno in z dobrimi nameni prizadevalo pomagati človeštvu, rešiti kak položaj ali podobno. Ob tem seveda v prvi vrsti odpade vsakršna apriornost. Vzporedno z njo pa tudi nestrpnost. Zavedati se moramo, da je vsako človeško delo, ki se po svojih močeh in z neko ljubeznijo trudi pomagati človeštvu, ga povzdigniti k napredku in mu kakorkoli izboljšati življenje, da je vsako tako delo tisti čudoviti življenjski sok, ki človeštvo ohranja in ga pomlajuje. Zato mora tudi naše delo voditi ljubezen, ne pa sovraštvo. Na fronti človečnosti in v areni kulture smo si vsi zavezniki."
