Kako pogosto slišimo ta izraz, ki ga - priznajmo si - pogosto povezujemo z DDV... Zame ima dodana vrednost tudi drugačen pomen. V vsaki življenjski situaciji lahko najdemo dodano vrednost, ki nas najprej duhovno razsvetli, za dobra dela pa prejmemo tudi materialno nagrado, če si to iskreno želimo. Če si dva razdelita pomarančo, nikoli ne razmišljata, kako si bosta razdelila olupek, ampak samo sočne krhlje. Opažam, da je razmišljanj o dodani vrednosti premalo, še posebej na delovnih mestih, kjer je glavno gonilo (prepogosto) samo denar in gonja po dobičku... Zakaj sploh dodana vrednost? Zato, da se spreminjamo na bolje in s tem spremenimo tudi koga okoli nas. A ni to naš skupen cilj. Da spreminjamo sebe v pozitivo in s tem tudi našo okolico. Najprej je treba poskrbeti zase (ne v škodo drugih!), da lahko poskrbimo za druge. No ja, zakaj bi pa skrbel za druge, se verjetno vprašaš? Enostavno, ker se vse, kar dobrega storiš tudi za druge, v življenju vrača. In obratno. Moja mama je imela v OŠ sošolko, ki je mojo mamo stalno zajebavala, ker je nosila očala. Zdaj je ta ista sošolka oslepela, mama pa ne potrebuje več očal. Skratka, naravni zakon deluje, ne se norčevati iz njega.
Iskanje dodane vrednosti pa je tesno povezano z ustvarjalnostjo - prepihom idej v možganih, ki jo tako pogosto pogrešam. Ljudje imamo veliko idej, a jih pogosto težko izrazimo. Že Winston Churchill je nekoč dejal, da tvoje znanje ni vredno toliko, kot ga imaš, ampak toliko, kolikor ga znaš izraziti, artikulirati. Znanje je zastonj, nihče ti ga ne more vzeti! Zato se izražaj, razvijaj ideje, delaj dobro sebi in drugim. Ne pozabi na dodano vrednost. Ja, tudi na DDV. :) Srečno! Rok
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Odlično. Blogerska družbica se torej širi tudi v Sevnici. Čestitam "razvojniku" za prispevek, ideje pač niso nič drugega ko krama na podstrešju naših možganov, dokler jih ne spravimo v življenje.
Glede vsebine pa tako, vsekakor se globoko strinjam s trditvijo, da se iz naravnih zakonov ali sil, ki vodijo naše življenje, pa se tega zavedali ali ne, ne gre norčevati. Človeško življenje mogoče zgleda nekaj trdnega, močnega, tudi dolgotrajnega, ..., pa ni. Daleč od tega.
V resnici je izredno občutljivo, krhko, kratko in tudi zelo slabo odporno na npr. bakterije ali atmosferske spremembe. Skratka, relativno malo vredno v primerjavi z mogočnimi silami, ki obvladujejo ta planet. Vendar je prav to življenje hkrati edina priložnost, da vse to spoznamo, druge ni.
S tem enim življenjem pa je povezana tudi druga tvoja trditev s katero se pa ne morem v celoti strinjati, in sicer, da je znanje zastonj. Ne bo držalo.
Moje znanje je del mojega življenja, mojega truda, sposobnosti in predvsem izkušenj. Še več, znanje je celo tisti del, ki mi omogoča obstoj, razvoj ali celo nek družbeni položaj. Dejansko nas torej naše znanje postavlja na neko razpoznavno družbeno mesto. Ljudje, ki se jim znanja ne priznava so gola množica, brezimneži, ...
To torej ne more biti zastonj, seveda ne mislim na honorarje, avtorske pogodbe, tantieme, ...
Gre preprosto za priznanje "dodane vrednosti", ki jo imam ali prinašam, in ima jo vsak, tudi tisti, ki se je ne zaveda ali ceni. Vsak lahko prispeva in vsak je lahko po svoje odločilen. Kdo pa lahko trdi, da je tisto kar jaz pišem na blogu pomembnejše od pravljice, ki jo poveš otroku ali, da projekt za neko cesto ljudem da več veselja kot recept za dobro potico.
Zakladnica znanja je neskončna in vsak zmore dodati svoj draguljček vanjo.
Objavite komentar